close

Potovanje

Potovanje

Sadje v Kolumbiji

evk_fb_trznica-kolumbija-1-of-1

Potovanje v tropske kraje je (ne)skrita želja vsakega ljubitelja sadja. Azija me ni nikoli preveč vlekla, čeprav je ponudba eksotičnega sadja tam gotovo izjemna. Že od vedno sem, ne vem zakaj, zaljubljena v Latinsko Ameriko.

V Boliviji so me tako osvojile banane z okusom jabolka, na Kostariki sem postala čisto nora na guanabano, v Peruju se nisem mogla najesti sveže lucume (v Sloveniji je tale lucuma v prahu najboljši približek). Komaj sem čakala Kolumbijo, pa da vidimo…

Navdušuje, seveda. 🙂 Takoj sem našla tiste male manzanitas, banane z okusom po jabolku (čisto zares) in še cel kup drugega nenavadnega sadja.

Prvi teden sva s Francijem zmedena stopala med uličnimi prodajalci, ker nisva imela pojma, kaj nama ponujajo. Ostajala sva pri “klasikah”, ki jih poznava in ima zagotovo rada: banane, papaje, ananasi, avokadi in kokosi. Potem sva se nekega dne opogumila in šla na lokalni Mercado de Bazurto. Največja tržnica Cartagene naju je preplavila z vonjavami, kolumbijsko glasbo (vse je res, radi plešejo!) in veliiiko sadja.

Si za izmenjavo? Midva tebi tropsko sadje, ti pa nama kaj grozdja in jabolk. 🙂 Tukaj je “naše” sadje uvoženo in drago (saj ne, da ga pogrešava). Skupaj sva spravila lestvico top 10 vrst kolumbijskega sadja (glej spodaj). Nanj so uvrščeni bodisi najini favoriti bodisi sadje, ki ga imajo radi domačini.

 apple-bananas-1-of-1

PLATANA MANZANA

Pač, res imam rada te banane. Okus imajo po sladkih jabolkih, le da imajo kremasto teksturo banane. So manjše in bolj debele kot običajne banane, pa tudi tekstura je malce drugačna. Morda rahlo bolj kremasta.

Drugače kot običajne banane ne bi teh nikoli zamešala v smuti. Je preprosto škoda njihove edinstvene arome in teksture. 🙂

coco-1-of-1

COCO

Kokos prodajajo v vseh oblikah. Midva imava najraje mladega, tistega, ki sva ga najraje jedla tudi doma. Kupiva vsak svojega, spijeva tekočino in se vrneva k prodajalcu, da nama jih razseka na pol. Nato z žličko postrgava želatinasto meso.

Ideja za uporabo svežega mesa mladega kokosa: presna kokosova smetana. Božanska! Recept zanjo je v Simpl sladicah: pri receptu za kakijev parfait, smetanovo rolado z jagodami ali smetanove tortice s karamelo.

avocado-1-of-1

AGUACATE

Avokado je lahko tukaj čisto majhen ali velik (skoraj) kot tvoja glava. Lahko je zelen, rjav, bolj voden ali čudovito masten. In dobiš ga lahko povsod: v še tako “zabačeni” trgovini, v supermarketu ali na naslednjem vogalu ulice.

Vsak dan vsak od naju poje vsaj enega velikega (in velik pomeni vsaj dvakrat večji od največjih, ki se jih dobi v Sloveniji). Prereževa ga na pol, potreseva s soljo in jeva z žlico. Jaz si ga včasih zmiksam z bananami, da nastane puding. Če bi imela na voljo dober blender, datlje in kakav, pa bi gotovo naredila čokoladni puding.

carambola-1-of-1

CARAMBOLA

Zame je malce prekisla, da bi lahko v njej resnično uživala, bo pa všeč ljubiteljem kiselkastega sadja. Poje se jo skupaj z lupino, samo ali v sadni solati. Že kar nekaj časa je pogosta tudi v slovenskih supermarketih, čeprav je pogosto nezrela (in še bolj kisla).

lulo-1-of-1

LULO

Hecno ime, a ni? Še bolj smešno je, ker se Kolumbijcem ne zdi tako. In potem slišiš prodajalce, ki po ulici vpijejo: lulooo, luloooo! 😀 Sadež naju navzven spominja na kakije, po okusu pa je podoben limoni ali limeti, morda malce slajši.

No, lulo se v Kolumbiji uporablja v osvežilni pijači. Ker ima na olupku drobne moteče dlačice, ga pred uporabo obvezno olupijo in nato zmiksajo skupaj z vodo in sladkorjem. Stvar se imenuje lulada. 😀 Po okusu spominja na limonado.

pineapple-1-of-1

PIÑA

Aaahh, pinja! Pred leti, ko sem v Boliviji prvič poskusila njihov ananas (sveže narezanega prodajajo povsod na ulicah), sem mislila, da je pocukran. Žensko, ki mi je sveže narezan ananas prodala, sem še kar nekaj časa spraševala, če lahko dobim takega brez dodanega sladkorja. 😀

Od takrat ananasa doma v Sloveniji sploh nisem kupovala.  Tudi če imate srečo in dobite primerno dozorjenega, ne bo uvožen ananas nikoli tako dober kot v tropih. V Kolumbiji lahko izbereš kateregakoli in ni šans, da zafrkneš. Vsi po vrsti so tako sočni, da teče od njih, in tako sladki, da še vedno pomislim, če niso pocukrani.

papaya-1-of-1

PAPAYA

Krištof Kolumb ji je rekel “sadež angelov” in papaja je res rajski sadež! V Kolumbiji je poceni, vedno ravno prav zrela in s tem sočna, prijetno sladka in s krasno masleno teksturo.

S papajami je enako kot z ananasi. Doma v Sloveniji jih nisva nikoli kupovala, ker so bile a) zanič, ali b) predrage. In ker je papaja eden mojih najljubših sadežev, sem se Južne Amerike veselila tudi zaradi nje. 🙂 Ponavadi jo nareževa na koščke in jo skupaj z narezanimi bananami zmešava v nekakšno tropsko sadno solato.

tomate-de-arbol-1-of-1

TOMATE DE ARBOLO

Sovraživa paradižnik (izjema je morda edino kakšna paradižnikova omaka, sicer pa ga ne maram ne jaz ne Franci). In tale sadež ima okus po paradižniku, mogoče z malce kivija ali drugega kislega sadja. Precej nenavadna kombinacija, ki se nama (še) ni najbolj priljubila.

Imajo pa tomate de arbolo (“tomate” je paradižnik in de arbolo pomeni “z drevesa”) zelo radi domačini. Zmiksajo ga v sok, ali pa iz njega kuhajo marmelade in kompote. Je bolj pogost in običajen kot pri nas jabolka. 😀

curuba-1-of-1

CURUBA

Spada med pasijonke (Pasiflora) in je v tem smislu precej predvidljiva. Tako kot vse pasijonke ima v notranjosti hrustljava črna semena, obdana z zelo aromatičnim, kiselkasto-sladkim mesom. Od ostalih se razlikuje samo po svoji obliki, ki spominja na banano. Od tod tudi ime: curuba menda pomeni banana passionfruit“.

Užitna je celotna notranjost, a je zame preveč kiselkasta in aromatična, da bi jo lahko jedla samo. Odlična je v smutijih in sadnih solatah.

pitaya-1-of-1

PITAYA

V Evropi sem vedno videvala samo pitaje z rožnato/vijolično lupino. V Kolumbiji sem zaenkrat našla samo rumene in – uf, kaj je pa to dobro! Rumene pitaje so, kot sem kasneje prebrala, od vseh pitaj najbolj aromatične in sladke. Res imajo okus, kot da bi jedel osladkan kompot s prijetno mehko teksturo. Meso je tako kot pri roza papaji belo, z drobnimi črnimi semeni.

Mimogrede, ste vedeli, da je pitaja sadež, ki zraste na kaktusu? 🙂

Preberi več
PotovanjeRecepti

RECEPT: Granola z rastlinskimi proteini (& kaj vegan jé na avtocesti)

evk_sunwarrior-granola-1-of-1

Evropske avtoceste, ki se brez prekinitev vijejo na tisoče kilometrov daleč, niso prijazen kraj za vegana. Bencinske črpalke ponujajo kakšen čips, mastne arašide, mogoče še kakšno pretirano sladko kandirano sadje – o polnovrednem rastlinskem obroku, ki bi te lepo nasitil in hkrati celostno nahranil, lahko samo sanjaš.

Da bi prišla do Kolumbije, sva morala najprej čez ocean poslati najin kombi. Na ladjo sva ga naložila na severu Nemčije in za pot do tja sva si vzela tri sproščene dni. Po avtocesti. Torej:

kaj vegan, ki ne želi ves čas jesti čipsa in arašidov, vzame s seboj na 3-dnevni cruise po avtocesti? 😀

  • gajbico domačega grozdja, jabolk in hrušk (tu v Kolumbiji lahko o njih samo sanjava, so papaje in mangi cenejši :))
  • banane in tahini (če še niste poskusili te božanske kombinacije, ne odlašajte)
  • pločevinko leče in čičerike (Francijeva prva izbira za vse tipe potovanj in večdnevnih pohodov)
  • domače žemljice in humus (Francijeva druga izbira za vse tipe potovanj in večdnevnih pohodov)
  • sestavine za rastlinsko mleko (najina hiška na kolesih ima tudi blender, da ga lahko vsako jutro na novo “pomolzeva” :D)
  • sveže posušeno proteinsko granolo v dveh okusih (recept spodaj)

Preživela sva, se pripeljala čisto na sever Nemčije – in hkrati še zelo dobro jedla. 😀 Nekega jutra nama je družbo pri zajtrku delala tudi tale hecna kokoška 😀

evk_kura-1-of-1

Najbolj od vsega sva vsak dan uživala v granoli, ki si jo vedno delava na zalogo.

Tokrat so bili v njej še Sunwarrior rastlinski proteini. Sunwarrior redno uporabljava, ker naju nasitijo za dolgo časa in z njimi brez posebnega truda pokrijeva najine dnevne potrebe po beljakovinah.. To pride na potovanju še posebej prav, ker nimaš vedno na voljo stročnic in zadostnih količin hrane, zaradi aktivnega načina življenja pa so najine potrebe po beljakovinah še dodatno povečane.

Kje dobiva Sunwarrior?

Preden sva šla na pot, sva se dobro založila s Sunwarrior proteini, ker bi jih v najini prehrani res pogrešala. Niso poceni, a so vsekakor najboljši rastlinski proteini, kar sva jih preizkusila do zdaj (po okusu, občutku v želodcu in po razliki v regeneraciji). Trenutno so znižani v tej spletni trgovini, ki pošilja po vsej Sloveniji.

evk_sunwarrior-granola-1-of-1

PROTEINSKA GRANOLA – VANILIJA & ČOKOLADA

Sestavine:

  • 3 skodelice namočene ajdove kaše
  • 2 skodelici datljeve paste (natančen recept je v knjigi Simpl sladice)
  • 2 skodelici kokosovih kosmičev
  • 4 jušne žlice Sunwarrior blend proteinov (okus vanilija za vanilijevo granolo / okus čokolada za čokoladno granolo)
  • ščep soli, po okusu

Ajdovo kašo namakamo čez noč in jo temeljito speremo pod tekočo vodo, da odstranimo sluz. Za še večjo hranljivost jo lahko pustimo kaliti kakšen dan.

Namočeno in odcejeno ajdovo kašo prestavimo v multipraktik in jo zmešamo skupaj z datljevo pasto, kokosovimi kosmiči in ščepcem soli. Premešamo, da so vse sestavine povezane, a še vedno ne gladko zmlete.

Za čokoladno granolo: V zgornjo maso na hitro vmešamo še Sunwarrior blend proteine z okusom čokolade (ne vsebujejo nobenih čudnih sestavin, samo naravni kakav in stevijo za sladilo).

Za vanilijevo granolo: V zgornjo maso na hitro vmešamo še Sunwarrior blend proteine z okusom vanilije.

Maso razmažemo pred pladnja dehidratorja ali pladnja za peko. Prej ju obložimo z nelepljivo podlogo, maso pa razmažemo približno ½ – 1 cm na tanko.

V dehidratorju sušimo na 56°C prvih nekaj ur, kasneje pa temperaturo znižamo na 46°C. Sušimo do suhega.

Možnost s pečico: pečemo na najnižji temperaturi s prižganim ventilatorjem. Trajalo bo nekaj ur, v tem času stanje večkrat preverimo in čakamo, dokler ni granola suha.

Suho granolo razlomimo na koščke in jo hranimo v suhem kozarcu ali zaprti posodi. Če je dobro zaprta in na suhem, nas bo poočakala vsaj nekaj tednov.

Preberi več
EvkaliptusPotovanje

Kako sva si uredila avtodom?

evk_blog_midva-in-kombi

1-1-of-1

V zadnjem času dobiva veliko sporočil z vprašanji glede najinega kombija. Ljudem se zdi zanimivo, mnogim pa tudi navdihujoče, da lahko vozilo dejansko spremeniš v dom. S tem odpade cel kup skrbi, ki jih imaš z običajno hišo oz. stanovanjem, stroški se znižajo, predvsem pa se povečata mobilnost in svoboda.

Se splača kombi preurediti v avtodom in nato živeti/potovati v njem? Odvisno od človeka. Kadar sva razmišljala o prihodnosti, se nikoli nisva videla v klasični hiši ali stanovanju. Všeč so nama bile t.i. tiny houses (nekaj takega, kot imata Tjaša in Robi iz Obilja male hiške), le da sva si midva želela mobilno. Torej je bil kombi – avtodom za naju logična izbira, čeprav je bila odločitev pred 15 meseci bolj trenutna inspiracija.

Evin prijatelj iz Švice se je ravno vračal iz Maroka, kjer je eno leto potoval s 30 let starim Citroen kombijem. In ga prodajal na spletni dražbi z začetno ceno 1 € – ja, seveda sva ga hotela kupiti (in spregledala, da bi morala v njegovo popravilo itak vložiti več tisoč eurov). Če zdaj pogledam, se mi zdi ideja kar smešna.

No, na koncu sva imela še isti teden 20 let starega Mercedesa, ki je bil že predelan v avtodom in v solidnem stanju. Kolikor neumno se to sliši, sva si kombi izbrala iz čisto nepraktičnega razloga – všeč nama je bil vizualno, ker so nama všeč bolj retro vozila. Neumna ideja, ampak na srečo se je izšlo.

evk_blog_midva-in-kombi

Prvi trip: Albanija za 3 dni

Najino prvo (dobesedno prvo, nekaj dni po tem, ko sva ga kupila) potovanje je bila Albanija. Izkazalo se je, da najinemu kombiju manjka še veliko stvari, da bi bil dovolj praktičen in udoben za kaj več kot kratek izlet. Zares udoben je postal šele v kampu in na koncu sva spremenila načrte. V Albaniji sva se obrnila že po treh dneh in naslednje tri tedne rajši plezala na Hvaru (toplo priporočava vsem plezalcem).

Prenova kombija je prišla na vrsto šele letošnje poletje. Takoj po zaključku mojega študija sva se z Evinim očetom (brez njega ne bi šlo!) lotila dela. Osnovni skelet smo ohranili, vse ostalo pa se je spremenilo.

before1-1-of-1

predelava-1-1-of-1

Prej rdeče stene in strop smo opremili s topolovimi vezanimi ploščami, ki se zelo lepo krivijo in so tanke, hkrati pa ustvarijo res lep lesen videz. Naredili smo novo izolacijo, v strop pa namontirali LED lučke.

strop-2-1-of-1

Naslednji korak: posteljo smo povišali za pol metra in s tem pridobili veliko prostora pod njo. Na levo stran so prišle dodatne omarice za obleke, tako da prostora ne manjka več.

omarce-1-of-1

Na okna smo dali žaluzije, od spredaj in zadaj pa kombi zapirajo nove zavese. Na novo se obrača tudi sovoznikov sedež, kar res poveča prostor in udobje.

Kuhinjski element je bil v redu že od prej: vodna črpalka deluje na elektriko od akumulatorja, štedilnik na plin. Imava hladilnik, ki je bil prej uporaben le v kampu, zdaj pa deluje na najino lastno elektriko.

4-1-of-1

3-1-of-1

Elektrika: kako lahko kjerkoli prižgeva luči in uporabljava Vitamix?

Vse, kar je električnega, nama poganja sončna energija. Na streho sva namestila 155 W sončni panel, ki je povezan s 100 Ah akumulatorjem. Zadeva teče prek regulatorja in 1000 W inverterja, ki proizvaja čisti sinus. V praksi sva tako preskrbljena z lastno elektriko, sploh ker greva v kraje, kjer večino časa sije sonce.

Za lučke in ostale manjše porabnike ni bilo dvomov, skrbel pa naju je Vitamix. Brezhibno dela šele po nakupu inverterja s čistim sinusom. Tako si lahko kjerkoli zmešava smuti ali pripraviva arašidovo maslo. 😀

2-1-of-1

Voda: tudi čez puščavo bi šlo 🙂

Kombi ima precejšnje kapacitete za vodo: na zadnjem delu ima na podvozju približno 160-litrski rezervoar za vodo. Spredaj je v kuhinjskem elementu še 40-litrski za sprotno uporabo.

Koliko vaju je pa to prišlo?

To je verjetno najpogostejše vprašanje, ki ga dobiva. Ne, ni nobena skrivnost. 🙂 Sam kombi sva kupila za 4000 €, sama prenova, material in mehaniki pa so nas stali še dodatnih cca 3000 €. Veliko? Nama se zdi smešno malo, če pomisliva, da v kombiju živiva. Pomislite, koliko bi dala za stanovanje in avto, če bi si v Sloveniji uredila “normalno” življenje.

Pri ceni upoštevajte, da smo celotno prenovo opravili sami (brez tega bi bila višja). Največja zahvala pri tem gre Evinim staršem, brez katerih ne bi šlo. Še posebej Evin oče nama je pomagal vse do nakupa pa do samega opremljanja in napeljevanja elektrike. Hvala!

Dodatno je bil kombi še pri različnih mehanikih, saj starejše vozilo za takšno dolgo potovanje potrebuje večji remont. Zdaj sva samozavestna, da nama bo mrcina na najini poti dobro služila. Komaj čakava, da ga 1. oktobra dobiva v Cartageno (Kolumbija). Se slišimo!

Preberi več
Potovanje

5 stvari, ki jih bova pogrešala v Južni Ameriki

_BLU7036aWeb

Uf, kakšni dnevi! Če bi bila samo predpotovalna mrzlica, ki naju zdaj, samo tri dni pred odhodom na pot, že pošteno grabi, bi še šlo. Tako pa so tu še dolgočasne in utrudne formalnosti z zavarovanji, bančnimi računi, transporti in nasploh letanje sem ter tja. Še dobro, da greva na pot brez fiksnih planov – želiva se samo prepustiti in opazovati, kam naju pelje življenje. Včasih bi prav prišel tudi vodniček za to, ampak tokrat sva vesela, da ga ni, ker ga ne bi imela niti časa kupiti. 😀

Veseliva se! Ne samo tistega vznesenega občutka, ki ga človek vedno dobi na poti (da je ves svet tvoj dom in da so omejitve samo v glavi), ampak že same Južne Amerike. Eva je že potovala po Peruju in Boliviji in jo že vse od takrat vleče nazaj. Hkrati s prijetno vznemirjenim pričakovanjem pa sva v teh dneh še bolj pozorna na stvari, za katere sva hvaležna tukaj, v Sloveniji, in jih bova pogrešala v Južni Ameriki (poleg določenih ljudi, seveda).

Torej: 5 STVARI, KI JIH BOVA POGREŠALA V JUŽNI AMERIKI

Evk_FB_ponca (1 of 1)

 1. Alpe.

Naše gore imava res rada in prepričana sva, da jim na svetu ni para. Čudovita zavarovana ferrata po divjem skalovju, na vrhu pa travnata blazinica, na katero se udobno zlekneš in si odpočiješ? Ni samoumevno! Večina drugih gorovij je ali a) bolj podobnih “hribom”, torej poraščenih z gozdom ali s kakšnim suhim rastjem (saj so lepe, a se ne morejo kosati s Alpami), ali b) veliko višjih, z daljšimi dostopi, bolj zahtevnih, pokritih s snegom in vsekakor neprimernih za ležanje v travi 😀

Evk_fb_kaki gajbe

2. Kaki.

Bliža se sezona mehkih sladkih kakijev in midva jo bova zamudila! Ja, saj veva, da nama bo večina zavidala za perfektne mange, popolno zrele papaje in 101 sorto banane, ampak ni ga sadeža čez kaki. In ni je sladice čez kakijev parfait s kokosovo smetano.

_BLU7036aWeb

3. Telovadba.

Doma sva navajena vsako jutro začeti z 20-30 minutnim HIIT-om in jogo, popoldne pa plezati ali delati vaje za moč. Če potuješ, težko vzdržuješ tako rutino, čeprav bova seveda ostala aktivna in vedno parkirala kombi ob prvem opremljenem plezališču, ki ga bova zagledala. 😀 Ja, znotraj te točke lahko omeniva še najine zimske pobege v Španijo, ki jo bova tudi pogrešala, ker bo na drugem koncu oceana. 🙂

Evk_fb_kale2-2

4. Sveže zelenje.

Tropskega sadja bo na pretek, bova pa pogrešala svežo špinačo, solato, kodrolistni ohrovt, koprive in regrat, ki jih lahko tukaj za jutranji smuti nabereva na vrtu ali travniku za hišo. Zdi se nama, da še vedno premalo ljudi ceni bogastvo divjeraslih rastlin, ki ga imamo v Sloveniji tik pred nosom.

5. Jedilni kvas. 

Franci ga obožuje na špagetih (ker jim da jedilni kvas tak prijeten sirčkast okus), za Evo pa solata brez njega ni solata. In le kakšen bo domač rastlinski sirček brez te ključne sestavine!? Nič, bova videla. 😀

Zgornja mnenja so seveda skrajno subjektivna, za povrh vsega so trenutno še vedno samo hipoteze. Nepreverjena v praksi, torej. Se javiva čez nekaj mesecev z objavo “5 stvari, ki jih (dejansko) pogrešava v Južni Ameriki” – tudi midva komaj čakava, da jo prebereva. 😀

Preberi več
EvkaliptusPotovanje

Greva v neznano!

midva  (1 of 1)

Na Evkaliptus se je zadnje čase vse vrtelo okrog Evine knjige, ki je v začetku avgusta izšla pri založbi Planet. Gre za čudovit projekt, v katerega je Eva vložila številne ure čiste uživancije, ustvarjanja, navdiha, preizkušanja, fotkanja in pisanja. Vse je šlo tako gladko in spontano (veliko tudi po zaslugi urednika Damjana in nadarjene oblikovalke Neje), da tole sigurno ni zadnja knjiga v življenju. 🙂

Tudi Franci vmes ni čakal križem rok. 🙂

Že konec junija je uspešno opravil s čisto zadnjim izpitom in tako zaključil svoje 6-letno šolanje na medicinski fakulteti. Ja, zdaj je doktor medicine! A ker že dolgo ve, da ne želi biti zdravnik in ga v življenju bolj osrečujejo druge stvari, sva si na hitro čestitala za prestano večletno preizkušnjo (študij medicine ni lahka stvar ne za študenta ne za njegovega partnerja) in šla dalje.

Kombi!

O tem se nisva nikoli zares pogovarjala, prav hecno. Brez besed sva nekako vedno vedela, da je to to, da si ne želiva iskati stanovanja ali graditi hiše. Vedela sva tudi, da si ne bova nikoli našla klasične službe (“od osmih do štirih”) in si služila denarja z nečim, kar naju ne veseli, živela za vikende in utapljala dragocene dni edinega življenja, ki nama je dano, v eksistencialnih skrbeh.

“Ej, kaj če bi kupila kombi?” sva si enkrat rekla. Nekatere ideje kar “priletijo” z neba, ne da bi točno vedel, kjer so zrastle in se oblikovale. V nekem trenutku ti šinejo v glavo in se ti zdijo tako poznane, logične in domače, kot da bi bile tam že od nekdaj. To je bila za naju ena takšnih idej. Čez slab teden sva imela kombi. Poletje sva preživela razpeta med najinim skromnim stanovanjem, ki smo ga uredili s pomočjo Evine družine, in najinim novim domom na štirih kolesih, parkiranim nekje pod gorami ali pod figovci na morskih obalah. Še dobro leto, da Franci konča faks, sva si govorila…

Evk_FB_lubenice na morju (1 of 1)

…in ga je.

Ideje so dozorele. Sanje se uresničujejo in v življenje danes zaupava tako močno, kot še nikoli.  Evino darilo Franciju za rojstni dan je bilo: enosmerna karta za Kolumbijo. Čez točno en mesec pošljeva tja kombi, priletiva za njim in se podava v neznano. Neznano, ki nas ljudi včasih tako straši, da rajši ostajamo v coni udobja in zapravljamo svoj resnični potencial.

Živeti, živeti je smisel človeka (je napisal Srečko Kosovel)

 To res ne bi smelo biti pretežko, ane? Samo v neznano je včasih treba stopiti, preslišati dvome in narediti prvi korak. 😉

Evkaliptus seveda ostaja, se mu pa v kratkem pridruži še čisto nov blog v angleščini. Tam bova s svetom delila dogodivščine s poti, razmišljanja, spoznanja in še vedno tudi veganske recepte in praktične nasvete za zdravo aktivno življenje, na katerega seveda ne misliva pozabiti. 😀 Sva prav razburjena. Res se veseliva! 🙂

Preberi več