close
EvkaliptusPotovanje

Kaj počnem v Južni Ameriki?

4 (1 of 1)

To me velikokrat vprašajo: kaj počnem v Južni Ameriki? Težko rečem, da potujem, ker tole traja že čisto predolgo (in se premalo premikam naokrog). S trebuhom za kruhom nisem šla, pa tudi na kakšni posebni misiji nisem.

Težko razložim, ampak to je bila res ena čisto taka srčna intuitivna odločitev. Če bi hotela dobro službo, bi ostala v Evropi; če bi hotela na poceni oddih, bi šla v Azijo. Da ne omenjam tega, da ima naša ljuba Slovenija vsega dovolj za čisto vsak okus – gore, plezarijo in druge outdoor aktivnosti, čudovito naravo povsod, dobro kakovostno hrano, super vegansko sceno, ogromno zanimivega se dogaja, cel kup posebnih zanimivih ljudi ima… Ampak jaz sem si želela v Južno Ameriko!

In zdaj po enem letu se ni njen žar čisto nič zmanjšal – še bolj gori. Začela sva s Francijem, ampak kmalu sva ugotovila, da je bila Južna Amerika v kombiju bolj moja kot njegova želja – vesela sem, da sva se lahko spustila in šla vsak v svojo smer.

2 (1 of 1)

Kako se preživljaš?

Seveda potrebujem denar, ampak lahko takoj razjasnim eno stvar: če bi ostala v Sloveniji, bi ga rabila še več. Za prenočišče zelo redko plačujem (prijazni ljudje, divji kamping, prostovoljstva), gorivo je relativno poceni (Ekvador prevozim od severa do juga za manj kot 40 eurov), hrana je pa itak adijo pamet. Dobra, kakovostna, lokalna in res res poceni – vsaj polnovredna rastlinska živila, ki jih jaz največ jem.

Vsi moji viri prihodka prihajajo iz Slovenije. Veliko prevajam, pišem članke in tekste, lektoriram ter občasno svetujem o prehrani. To me veseli, v tem uživam – in prepričana sem, da se, če imaš neko vizijo in v poti do nje res uživaš, vse poklopi. Nasproti ti prihajajo čudoviti ljudje, ki imajo podobno vizijo, sklepajo se čudovita sodelovanja v obojestransko korist, vsi zmagamo in svet je za odtenek lepši. 🙂

Sodelovanje s Sunwarrior Slovenija in njihovimi rastlinskimi proteini je že en lep primer tega 🙂

sw quilotoa small (1 of 1)

3 (1 of 1)

Ja, ampak vsi ne moremo živeti tako.

Tega ne razumem. Zakaj ne? Ja, svet bi bil drugačen, če bi vsak delal, kar ga veseli. Ampak to ne pomeni, da družba ne bi funkcionirala. Kakor jo dojemam jaz, v marsičem ne funkcionira ravno zdaj.

1 (1 of 1)

To, da prisluhneš svojim najglobjim željam in slediš svojim sanjam, ne pomeni, da bi šli vsi živet v kombi v Južno Ameriko. Samo ena želja nam je vsem skupna: da bi bili srečni in da bi čutili, da ima naše življenje smisel. Poti do tega pa so različne. Eni so izpopolnjeni, ko si ustvarijo družino. Drugi imajo sanje, da bi nekaj izumili. Tretji so najbolj srečni, če nekje v naravi obdelujejo zemljo. Športniki, umetniki, popotniki, pisatelji, podjetniki – sploh nima veze, dokler je nek najbolj pristni delec tebe samorealiziran.

Navzven morda izgleda vse običajno – ni treba, da te družba priznava kot »uspešnega« (koliko »uspešnih« ljudi naredi samomor, ker so v resnici za svojo uspešnost igrali neko tujo vlogo in ne tiste, ki jo iskreno čutijo globoko v sebi). Največ šteje, da si samo – ti. Tak, kot si želiš biti, s svojo lastno življenjsko potjo in ne potjo nekoga drugega. No evo, to počnem v Južni Ameriki. 🙂 

Komentiraj