close
Potovanje

Odgovarjam na vaša vprašanja!

17951692_1192387877557264_7427706426769339861_n

Na Facebook profilu ste mi postavili nekaj vprašanj v zvezi z mojim potovanjem. Spodaj so odgovori nanje! 🙂 Za tiste, ki niste na tekočem: septembra 2016 sva s Francijem vse najine stvari spakirala v kombi, ga poslala na ladjo za Kolumbijo in odletela za njim. Nekaj mesecev kasneje se je Franci vrnil v Slovenijo, jaz pa sama nadaljujem potovanje – po osmih mesecih v Kolumbiji se še kar ne morem ločiti od te čudovite države… 🙂

  • Kakšen je plan za naprej? Bos poskušala nadaljevati pot kot je bilo načrtovano, ali meniš, da te bo pot peljala kam drugam?

Zdaj sem se že naučila, da o planih ne govorim preveč. 🙂 Zaenkrat nameravam ostati v Kolumbiji do začetka junija in potem nadaljevati v Ekvador… in naprej proti jugu. Upam, da bo šlo do Argentine. 🙂

  • Kako se sploh zorganizirati oz. kje začeti priprave na kaj takega in koliko časa dejansko potem traja, da prideš tja? Če bi mogoce lahko kar vse bilo opisano, od ideje pa do sedaj

To je pa zelo odvisno od osebe do osebe. Lahko traja eno leto ali pa en mesec. Midva s Francijem sva se kar “vrgla” v to in sproti videla, kaj je potrebno – sama verjamem, da je tak način najboljši za naredit karkoli. Če preveč planiraš in se pripravljaš, na koncu pogosto niti v prednosti nisi. Čas pa itak nikoli ni idealen. 😀

Na kratko: kupiš kombi, ga urediš po svojih željah (spet, to lahko traja več let ali pa par tednov), rezerviraš mesto na ladji (če greš na drug kontinent), kupiš letalske karte… Nato pa kombi odpelješ na ladjo, sam greš na letalo in v Kolumbiji počakaš, da pride še kombi z ladjo. 😀 Sledi urejanje papirjev – tudi ob vsakem prečkanju meje je potrebno uredit začasni uvoz vozila… Ampak je enostavno, samo sliši se grozno. 🙂 Nasploh bi rekla, da je vse skupaj zelo simpl – samo željo je treba imet. Jaz imam vedno v mislih, da je že veliko ljudi pred mano to delalo. Velikokrat mi tudi pomagajo drugi “overlanderji” s svojimi izkušnjami.

  • Kaj ti je na potovanju najlepše? Kaksni so domačini (karakterno)?

Najlepši so mi prav domačini. Navznoter in navzven. 🙂 Res je, ko pravijo, da so Kolumbijci eni najbolj prijaznih ljudi na svetu. Mislim, da je vzrok tudi v tem, da so si ful različni med sabo – Kolumbijec je lahko potomec temnopoltih afriških sužnjev, španskih kolonizatorjev, indijanskih domorodcev ali najpogosteje neka mešanica. To pomeni, da kot tujec ne izstopaš po videzu (no, odvisno kje) in te res sprejmejo kot človeka, ne kot “tujca”.

Jaz se res dobro počutim med njimi in v teh osmih mesecih sem se tudi sama marsičesa navadila od njih. 🙂 Še posebej bi izpostavila, da so veliko bolj ljubeči kot v Evropi – veliko več je fizičnega kontakta, objemov, dotikanja med pogovorom. Če pomislim na vrnitev v Slovenijo, bom ta del njihove kulture res pogrešala.

  • S čim se preživljaš na poti?

V glavnem s pisanjem tekstov in prevajanjem za različna slovenska podjetja – predvsem v zvezi z (rastlinsko) prehrano. Potem so tu še Simpl sladice in osebno svetovanje/jedilniki pri Evkaliptus.

  • A te ponoči ni nič strah?

Ne, nič. 🙂 Sem vedno obkrožena s tako prijaznimi ljudmi, vedno se počutim varno. Veliko pomaga, da govorim špansko in lahko vprašam, kje lahko spim itd. Nasploh se mi za takšno potovanje zdi zelo pomembno, da govoriš jezik domačinov. Drugače pa velikokrat spim tudi v hostlih/kampih, kjer je pa itak varno.

  • Kako si kombi spravila tja?

Z ladjo posebej za vozila (roll on-roll off), iz Nemčije.

  • Nevem če ni moje vprasanje prevec osebno ampak zanima me, kako to, da sta s Francijem šla narazen po toliko letih zveze? Tko iskreno, ne zavito v celofan in “kako je vajin odnos sedaj zrastel in se še bolj spoštujeta…” tak vzor sta mi bila in kar ne morem verjeti kako lahko tako pozitivni ljudje, ki se tako dopolnjujejo kot sta se vidva, grejo narazen.

Ja, ne vem, kako naj napišem bolj iskreno, kot sem že. 😀 Mislim, da lahko ene stvari razumeš samo, če imaš podobno izkušnjo – tudi jaz mogoče včasih ne bi razumela. Dejansko je najin odnos zrastel in se še bolj spoštujeva – ker sva šla narazen ravno zato, ker sva spoštovala želje drug drugega. Franci se je želel vrnit in nadaljevat študij ter se usmerit v stvari, ki ga zanimajo. Jaz pa sem želela nadaljevat potovanje, bolj me privlačijo “avanture” in nesigurnost. Ti dve želji nista bili kompatibilni in če bi ostala skupaj, bi se eden od naju moral prilagodit preko zdrave meje. In takšni kompromisi “zadušijo” ljubezen, na živce ti začnejo hodit stvari, ki ti običajno ne bi. Tako pa lahko rasteva kot osebi vsak v svojo smeri in se imava hkrati rada kot dobra prijatelja.

Za kakovosten odnos ni dovolj, da sta osebi “pozitivni” in sta si všeč, ene stvari so čisto praktično nekompatibilne. Žal mi je, da družba velikokrat forsira neke idealne ljubezenske odnose – saj odnosov je sto vrst, rad se imaš lahko na sto različnih načinov… To, da pa vztrajaš skupaj čeprav zaradi tega trpijo osebne želje in razvoj posameznikov, se mi pa ne zdi ljubezen. Upam, da sva ti lahko vzor ravno v tem. 🙂

  • Že 20 let je minilo od mojega zadnjega potovanja po Kolumbiji. Vedno se mi je zdelo krivično, da se je o tej državi pisalo le o negativnih stvareh, ko pa ima po drugi strani res veliko za ponudit: narava, glasba, knjige, super filmi (jaz sem tam precej hodila tudi v kino), znanstveni dosežki in čudoviti LJUDJE. Predvidevam, da se je v teh 20-tih letih veliko spremenilo. Jaz sem takrat potovala z avtobusi. Včasih me je bilo kakšne vožnje res strah (sploh kadar si videl polno križev nad kakšnim prepadom). Kako pa ti doživljaš vožnjo? Kakšne so ceste? Kakšen je promet?

Ker moj kombi nima 4×4, se vozim predvsem po asfaltu. Ceste so super – malo bolj luknjaste na severu in na jugu, večinoma pa dobre. V teh 20 letih se je brez dvoma ogromno spremenilo! Promet je pa normalen, nikoli se ne počutim ogroženo, edino v velikih mestih je malo bolj stresno.

Komentiraj