close
joga 4

Prvič sem za vipassano slišala osem let nazaj. Kako hitro leti čas! O njej mi je govoril prijatelj Grega iz PlanetBIO – da gre pač za meditacijo v čisti tišini, da si odrezan od sveta in da je res težko ter hkrati “life changing”. Že takrat so me “te teme” zanimale, tako kot Francija (takrat sva ravno na sveže začenjala, lepi spomini :)) in sva se prijavila na sedenje v Italijo. Mesta so običajno takoj zapolnjena, tako da Francija na koncu niso sprejeli, zame se je pa odprlo mesto. In sem šla!

Osem let kasneje…

V Južni Ameriki sem si spet zaželela, da bi se udeležila 10-dnevne vipassane. V Kolumbiji se nekako ni izšlo in sem na vse skupaj pozabila… Potem sem v Ekvadorju spoznala kolumbijsko družino – rečem jim kar “moja kolumbijska družina v Ekvadorju”, ker sem pri njih preživela skoraj cele 3 mesece v Ekvadorju (z vmesnimi odhodi in tripi po državi seveda, a so mi bili oni kot nekakšna “baza”, v katero sem se vedno vračala :)). No, Lucas (oče družine) že 15 let prakticira vipassano in tako mi je slučajno omenil, da so se ravno odprla mesta za vipassano blizu Quita in da gre… V petih minutah sva bila oba prijavljena. Jej!

Kaj je vipassana?

Večina opiše vipassano kot “meditacijo v tišini, 10 dni”. Ja, saj je tudi to – ampak se mi zdi, da to ne opiše dobro tega, kaj vipassana je. Gre preprosto za tehniko meditacije, pri kateri nepristransko opazuješ. Ne vizualiziraš, ne moliš, si ne predstavljaš, ne mantraš… Samo opazuješ realnost takšno, kot je. Znotraj okvirjev svojega telesa – torej preprosto opazuješ občutke, ki se ti pojavljajo najprej na fizičnem površju telesa, potem pod njim, in prodiraš globje, opazuješ čedalje več in pri tem ostajaš nepristranski. Ne sodiš, samo sprejemaš. 

Popolna tišina in to, da v 10 dni vodene meditacije ne komuniciraš z nikomer (ne samo v besedah, tudi s pogledi in kretnjami) seveda pomagata pri tem, da lažje vzpostaviš tišino v sebi. Ampak pravo delo se začne, ko prideš domov, v “realni” svet. Kjer si ves čas bombardiran z nečem, pogovarjaš se z različnimi ljudmi, se spopadaš z različnimi situacijami… in hkrati še vedno poskušaš ohranjati “ravnovesje” v sebi, nepristransko opazovati in videti stvari takšne, kot pač so.

Drugače pa je zgodovina vipassane stara, tehnika je bila znana že v stari Indiji in jo jo oživil Gautama Siddharta, ki naj bi prav z njo postal Buda, razvsvetljeni. 🙂

Kaj mi je dala vipassana?

Vipassana je bistveno vplivala na to, kako vidim svet in dojemam življenje. Ne gre samo za “10-dnevno vipassano”, kjer so pogoji za meditacijo in raziskovanje svoje notranjosti idealni. Gre za meditacijo v vsakdanjem življenju, v vsakem trenutku. V vsakem trenutku se poskušam zavedati sama sebe, svojih čustev in občutij, tega, kako se odzivam na okolje in dejanja drugih. Vipassana me je naučila, da v življenju ni treba ničesar kontrolirati – samo opazovati. Brez predalčkanja in obsojanja. Z vipassano jasno vidiš in veš, da stvari niso “dobre” in “slabe” – so pač takšne, kot so. Ko jih sprejmeš kot take, tudi odzivi nanje niso več intenzivni, absolutno dobri ali absolutni slabi. Življenje postane bolj enostavno, manj stresno.

Jaz sem v letih prakticiranja vipassane predvsem postala bolj hvaležna za življenje. Za vsako stvar, ki ga sestavlja – tudi za trenutke, ko čutiš strah, ko ti je neprijetno, ko si negotov v prihodnost, ko te skrbi za materialno varnost ali si žalosten, jezen, razočaran. Hkrati si toliko bolj hvaležen za stvari, ob katerih čutiš veselje, navdušenje, srečo – ker veš, da bodo tudi te minile. Vipassana te preko opazovanja lastnega telesa in občutkov nauči, da je edina stalnica v življenju sprememba. Vse teče, pride in gre. Tako kot se vsak najmanjši delček našega telesa vsak trenutek zamenja, tudi občutki pridejo in gredo, strah pride in gre, veselje pride in gre, ljudje pridejo in gredo. Nenazadnje – življenje pride in gre. Bistvo je: kaj ostane? 

Komentiraj