Radoš Skrt je v knjigi Doberdob: Kamen in prah rekonstruiral življenjsko pot svojega pradeda, ki je julija 1915 padel na Doberdobski planoti

Prva svetovna vojna je za seboj pustila milijone dokumentov, seznamov padlih, vojaških poročil in časopisnih zapisov. Za številnimi imeni pa so ostale družinske zgodbe, ki so se skozi desetletja izgubljale ali ohranile le v fragmentih. Eno takšnih zgodb je v knjigi Doberdob: Kamen in prah rekonstruiral Radoš Skrt, ki je raziskal življenjsko pot svojega pradeda Franca Mirnika, Celjana, moža in očeta štirih otrok, ki je leta 1915 padel na soški fronti.

Franc Mirnik se je rodil 9. decembra 1889 v Celju. Ob začetku prve svetovne vojne je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Avgusta 1914 je kot kadet odšel na vzhodno fronto v Galicijo, kjer je bil ranjen, nato pa se je po okrevanju vrnil v vojaško službo. Spomladi 1915, po vstopu Italije v vojno proti Avstro-Ogrski, je bil skupaj z drugimi slovenskimi vojaki premeščen na novo odprto soško fronto.

Zgodba se začne na celjski železniški postaji maja 1915. Mirnik se tam poslovi od žene Marije, imenovane Minka, in družine ter z enoto odpotuje proti Primorski. Vlak ga vodi skozi Ljubljano proti Krasu, kjer se je oblikovalo eno najtežjih bojišč prve svetovne vojne na slovenskem ozemlju.

Avtor dogajanje gradi na zgodovinskem okviru dejanskih vojaških dogodkov, hkrati pa skuša skozi literarno rekonstrukcijo približati vsakdan posameznega vojaka. Osrednji prostor pripovedi je Doberdobska planota, kamnita in slabo poraščena kraška pokrajina, kjer so si vojaki zaklone pogosto ustvarjali neposredno v skali. Razmere so dodatno zaostrovali vročina, pomanjkanje vode, topniško obstreljevanje in bližina nasprotnikovih položajev.

Skrt se pri tem ne osredotoča samo na premike enot in potek ofenziv. Pomemben del knjige predstavlja Mirnikova zasebna plat. Prikazan je kot vojak in poveljnik, hkrati pa tudi kot mož in oče, ki med boji misli na dom, ženo in otroke. Tako zgodba vojne ostaja povezana s posledicami, ki jih je imela mobilizacija za družine daleč od fronte.

Poseben dokumentarni pomen ima Mirnikovo pismo ženi Minki iz avgusta 1914, katerega prepis je vključen v zaključni del knjige. V njem govori o možnosti lastne smrti, o skrbi za otroke, družinskih odnosih in prihodnosti žene, če se sam iz vojne ne bi vrnil. Pismo je eden najosebnejših virov v knjigi, saj omogoča neposreden vpogled v razmišljanje vojaka pred odhodom na fronto.

Mirnikova zadnja postaja je bila Doberdobska planota. Knjiga njegovo smrt umešča v boje druge soške ofenzive. Dne 20. julija 1915 je med spopadom skušal skupaj s svojimi vojaki zadržati položaj, pri čemer je bil smrtno ranjen. Zaradi nadaljevanja bojev njegovega telesa ni bilo mogoče odnesti, zato natančen kraj njegovega groba ni znan. Umrl je pri 25 letih oziroma v 26. letu starosti.

Prav dejstvo, da družina ni imela groba, je postalo pomemben del avtorjevega raziskovanja. Skrt se je več kot stoletje pozneje odpravil na Doberdobsko planoto ter poskušal na podlagi zgodovinskih podatkov in terena čim bolj približno določiti območje Mirnikove smrti. V epilogu knjige opisuje svoj prihod na nekdanje bojišče, kjer so danes nekdanji strelski jarki zaraščeni, vojna krajina pa je večinoma ponovno postala mirna kraška pokrajina.

Po dokončanju zgodbe se je na Doberdob vrnil še enkrat. Na območju, kjer naj bi Mirnik preživel zadnje trenutke, je postavil preprost lesen križ z njegovim imenom. Fotografija križa je vključena tudi v knjigo, ob njej pa zapis: »Da bi imel tisto, česar ni imel – svoj mir in svoj kraj pod soncem.«

Kamen in prah tako združuje družinsko zgodovino, zgodovinske vire in literarno rekonstrukcijo. V knjigi so poleg pripovedi objavljeni tudi fotografija Franca Mirnika, časopisni zapisi iz obdobja prve svetovne vojne, vojaški zemljevidi, podatki o položajih na soški fronti in drugi dokumenti, s katerimi avtor osebno zgodbo umešča v širši zgodovinski kontekst.

V ospredju zato ni poskus ponovnega opisovanja celotne zgodovine soške fronte, temveč zgodba enega človeka, skozi katero se kaže širša izkušnja generacije slovenskih vojakov, ki jih je vojna odpeljala daleč od doma.